Vrnitev na Luno in nova tekma za prevlado

Po več kot pol stoletja je Luna spet v ospredju vesoljskega raziskovanja. Nedavno se je uspešno zaključila misija Artemis II, ki je štiri astronavte popeljala okoli Lune in na največjo oddaljenost od Zemlje doslej. Čeprav je bil zgodovinski pristanek na Luni opravljen že leta 1969, je tudi tokratna 10-dnevna odprava pritegnila veliko pozornosti javnosti.

Profesor astronomije, astrofizike in kozmologije z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter je za rubriko Poglobljeno na N1 povedal, da je misijo spremljal kot navdušenec ter kot nekdo, ki ga zanimajo inženirski testi. "Ni bilo namreč vnaprej jasno, da bo šlo vse tako gladko, kot k sreči na koncu je šlo. Lahko bi bile težave najmanj trikrat: ob vzletu, med vžigom motorjev za pot proti Luni in med pristankom."

Ob tem je jasen: "Za znanost sama misija ni bila pomembna. Vse, kar so opazili in posneli, smo poznali že od prej, so bile pa kamere in merilni instrumenti na avtomatskih sondah brez posadke bistveno zmogljivejši in so lahko opazovali precej daljši čas kot med kratkim obletom misije Artemis."

Kritičen je bil tudi kozmolog dr. Anže Slosar, ki dela v laboratoriju Brookhaven National Laboratory v ameriški zvezni državi New York. "Če Artemis II primerjamo z misijo Apollo izpred več kot 50 let, je razlika že v tem, da so takrat astronavti sami upravljali raketo. Orion pa je bil voden z Zemlje, astronavti so dobesedno samo sedeli v njem in modrovali. Ko jih je zeblo, so prosili komando, naj jim spremeni hitrost ventilatorja. Bili so samo potniki, in to zelo dragi potniki."

Če bi se znanstveniki odločali, ne bi pošiljali ljudi na Luno in Mars

Program Artemis je do danes stal že okoli 100 milijard dolarjev, pri čemer stroški vključujejo razvoj, katerega začetki segajo v leto 2011. Kot pojasnjujeta sogovornika, razlogi za tako visoke stroške izvirajo prav iz dejstva, da so v raketi sedeli ljudje, saj to zahteva neprimerljivo višje varnostne standarde, tako rekoč stoodstotno varnost.

Strošek je v primerjavi z avtomatskimi misijami izjemno visok. Ena od najdražjih raziskovalnih misij v osončju, Nasin rover Curiosity, ki od leta 2012 raziskuje Mars, je stal približno 3,2 milijarde dolarjev. Sodobnejši rover Perseverance s helikopterjem Ingenuity, ki na rdečem planetu zbira potencialno biološko zanimive vzorce, je stal okoli 2,7 milijarde dolarjev. Misija Cassini–Huygens, skupni projekt Nase in Evropske vesoljske agencije, ki je raziskovala Saturn in njegove lune, je stala približno 3,9 milijarde dolarjev.

Artemis, ki je s štirimi "potniki" zgolj obkrožil Luno, je torej davkoplačevalce stal več kot dvajsetkrat več kot najdražje avtomatske misije.

Astrofizičarka dr. Maruša Bradač, ki je sodelovala pri razvoju najzmogljivejšega vesoljskega teleskopa James Webb, je bila jasna: "Če bi nekdo nam znanstvenikom dal ta denar in rekel, porabite ga najbolj smiselno kot lahko, seveda ne bi pošiljali ljudi na Luno ali na Mars. Misije s posadkami povečajo stroške za deset- ali celo stokrat, za isti ali celo manjši znanstveni doprinos v primerjavi z misijami brez ljudi."

Znanstvenica kljub temu pravi, da so tudi misije, kot je Artemis, pomembne, saj da "ponovno zanetijo iskrico raziskovanja, prispevajo pa tudi k tehnološkemu napredku pri raziskovanju s človeškimi posadkami".

Gradili bi lunarne baze

Oblet Lune naj bi bil namreč šele začetek. V naslednji fazi želi Nasa testirati lunarni modul v nizki tirnici nad Zemljo, nato pa naj bi eden od modulov, ki jih trenutno gradita podjetji SpaceX Elona Muska in Blue Origin Jeffa Bezosa, astronavte ponesel iz Lunine orbite na Lunino površino. To naj bi se zgodilo proti koncu leta 2028, vendar pa bi se glede na težave pri gradnji pristajalnikov ta časovnica lahko podaljšala.

Scenarij, ki naj bi sledil pristanku človeške posadke na Luni, spominja na znanstveno fantastiko. Nasa načrtuje vzpostavitev lunarne baze, kjer naj bi astronavti prebivali po več tednov ali celo mesecev. Cilj naj bi bil pridobiti znanje in izkušnje za naslednji veliki vesoljski (ameriški) podvig – človeško misijo na Mars.

Stroji ne znajo pripovedovati zgodb

Zwittru se kratek obisk astronavtov na Luni in tudi Marsu – kljub vsem navedenim pomislekom – zdi smiseln, saj, kot pravi, zgodbe o vesolju lahko pripovedujejo samo ljudje. "S tem dobimo motivacijo, dobimo pripovedovalce, ki bodo lahko povedali, kaj so videli, občutili, doživeli. Tega namreč stroji ne znajo, halucinacije umetne inteligence pa se sicer lepo slišijo, ampak nimajo zveze z realnostjo."

"Vendar pa ne na Luni ne na Marsu nima nobenega smisla načrtovati nekakšnih baz s posadko, dolgotrajne človeške prisotnosti tam, ali celo naselitve oziroma preselitve tja. To lahko govorijo le ljudje, ki namerno zavajajo ali pa niso čisto pri pravi. Razlog za tako trdo stališče je v razmerah: če ste na Luni in niste zelo blizu enega od Luninih polov, je Sonce nad obzorjem kontinuirano 14 dni, temu pa sledi 14 dni dolga noč. Temperature na Luni divje nihajo. Skale se čez dan segrejejo do 200 stopinj Celzija, ponoči pa ohladijo pod -100 stopinj Celzija. Na polih je nekaj bolje, saj je Sonce vedno nad obzorjem, vendar zelo nizko nad horizontom, kar pomeni, da je nihanja temperatur manj. V vsakem primeru pa ste tako na Luni kot na Marsu na udaru Sončevega vetra nabitih delcev in Sončeve ultravijolične svetlobe. Oboje je resno nevarno in močno rakotvorno. Edina zaščita je, da se skrijete pod pesek in kamenje. Morebitna naselja na Luni ali Marsu zato ne bi bile nekakšne sijoče prozorne kupole, kot jih radi rišejo, ampak jamska bivališča. Dobrodošli v kameni dobi, torej," je razmere opisal Zwitter.

Slosar bazam sicer ne nasprotuje, a meni, da bi to morale biti robotske baze, vodene s pomočjo umetne inteligence. "Takšna avtonomna kolonija bi nas naučila veliko o Luni, robotiki in umetni inteligenci – in eventualno bi omogočila ljudem, da bi šli čez dvesto let tja, če bi se to medtem izkazalo za vzdržno."

Apollo kot geopolitični projekt posredno prispeval k znanosti

Kot rečeno, so se avtomatske misije že doslej izkazale kot veliko bolj učinkovite. "Na področju misij brez posadke in vesoljskih teleskopov je bilo v zadnjega pol stoletja narejenega ogromno," je dejal Zwitter. "Sonde različnih vesoljskih agencij so obiskale vse planete, asteroide, vračale vzorce na Zemljo, v vesolju je vrsta teleskopov (Hubble, James Webb, Spitzer, Gaia, Herschel, Planck, WMAP, Cobe ...) povsem spremenila naše vedenje o vesolju in njegovi zgodovini. Tudi Zemljo zaradi satelitov bistveno bolje razumemo in se zavedamo, kako zelo narobe se obnašamo v sedanji klimatski krizi."

Za simbolne projekte, kakršen je bil Artemis II, Zwitter meni, da so lahko "motivacijski za nek narod, a to je koncept 19. stoletja". "Lahko so tudi prestižni, a tu je govora o boju 70-letnikov, ki vodijo posamezne države, namesto da bi bili v interesu človeštva že nekaj časa v zasluženem pokoju."

Maruša Bradač sicer pravi, da tudi projekti, ki so posledica geopolitičnih teženj, lahko posredno pomembno prispevajo k razvoju znanosti. "Tudi Apollo je bil posledica geopolitičnih teženj. Sam Apollo za znanost neposredno ni prinesel kakšnih zelo pomembnih dognanj. A posredno je prinesel ogromno. ZDA so na podlagi Apollovega programa ustanovile Naso in vse raziskave, tudi te, ki jih delam jaz, ne bi bile mogoče brez tega."

Predvideno krčenje Nasinih sredstev bi bil "pogreb"

Obeti, da bi Artemis prinesel pomemben razvoj temeljne znanosti, sicer trenutno niso prav veliki. Če kje, je razvoj pričakovati na področju tehnologije, posebej v zasebnem sektorju. Nasin proračun pa bi se lahko, če bi obveljal predlog Bele hiše, skrčil na zgodovinsko nizko raven. Zwitter pravi, da bi revalorizirana vrednost ustrezala budžetu iz leta 1961.

Bela hiša je namreč v predlogu proračuna za 2027 predlagala krčenje sredstev za 23 odstotkov, pri čemer bi se sredstva za njen znanstveni program skrčila za kar 47 odstotkov. Predlog pravzaprav ni presenetljiv, saj ima administracija predsednika Donalda Trumpa do znanosti izrazito mačehovski odnos.

"To bi bil pogreb," je jasen Zwitter. "To bi pomenilo ukinitev velike večine znanstvenih programov."

Medtem ko so največji rezi predvideni na področju znanosti, pa naj bi se bistveno manj varčevalo na področju tehnologije in človeškega raziskovanja. "Če bo šel torej Artemis naprej, bo znanost umrla," je še dejal. "To je seveda dolgoročna katastrofa: ljudje, ki delajo pri Nasi, so sposobni, torej ne bodo šli na cesto, ampak v druge dobro plačane službe in jih seveda ne bo več nazaj, če bi se kurz v nadaljevanju spremenil. Torej bo zaradi slabega upravljanja vlade z ljudmi Nasa izgubila ekipo. Že dosedanji signali so bili nenavadni: planiraš potovanje na Luno, tekmuješ pri tem s Kitajci, obenem pa lani jeseni za 42 dni zapreš Naso (ob začasni zaustavitvi delovanja zvezne vlade). Kaj to pomeni za delo, lahko ilustriram s pomenljivim podatkom: v tem času uslužbencem Nase ni delovala niti elektronska pošta."

Znanstvenike skrbi, da bi se ob krčenju in prerazporejanju sredstev lahko drastično zmanjšalo ali celo ukinilo financiranje več deset pomembnih znanstvenih misij. Bela hiša je sicer podobne reze predlagala že lani, a je kongres njen predlog zavrnil.

Pristanek na Luni kot finale Trumpovega mandata

Povsem jasno je torej, da je Artemis v prvi vrsti geopolitični projekt. Predvideni pristanek ameriške posadke na Luni v okviru Artemisa 4 je napovedan za leto 2028, ki je zadnje leto Trumpovega mandata.

Neodvisni analitiki menijo, da ta cilj ni realističen, so poročali BBC in drugi tuji mediji. Kljub temu ga je kongres podprl z milijardami dolarjev davkoplačevalskega denarja, tudi zaradi dejstva, da se je Kitajska vzpostavila kot resna tekmica. O njenih načrtih je znanih manj podrobnosti, vendar pa naj bi bil njen cilj, da do leta 2030 na površje Lune stopi kitajska posadka. V prid naj bi ji šlo tudi dejstvo, da se je odločila za tehnološko enostavnejši pristop.

Eksperimenti podrejeni geopolitičnim ciljem

Kozmolog Anže Slosar je v novo ero raziskovanj na Luni neposredno vpet in, kot pravi, tudi pri svojem delu čuti, da je v ospredju geopolitika in ne znanost.

Slosar sodeluje pri razvoju eksperimenta LUSee-Night, testnega radijskega teleskopa, ki naj bi ga postavili na oddaljeni strani Lune. Gre za del programa Commercial Lunar Payload Services (CLPS), v okviru katerega NASA od zasebnih podjetij kupuje storitve prevoza in pristanka znanstvenih instrumentov na Luni. Slosar, ki je znanstveni vodja eksperimenta, pri projektu sodeluje prek ameriškega ministrstva za energijo. Njihov teleskop naj bi na Luno poletel z zasebnim podjetjem Firefly Aerospace, izstrelitev pa je načrtovana proti koncu leta. Slosar sicer dodaja, da bo to bolj verjetno v drugi polovici prihodnjega leta.

Ključna prednost oddaljene strani Lune je, da je obrnjena stran od Zemlje, kar pomeni, da tam vlada radijska tišina. To ustvarja edinstvene pogoje za opazovanje nizkofrekvenčnih radijskih valov iz vesolja, ki jih z Zemlje ni mogoče zaznati, je pojasnil za Poglobljeno. A to zaenkrat ostaja hipoteza, saj doslej tam še ni deloval noben teleskop. LUSee-Night naj bi bil torej prvi korak – demonstracija, da je takšno opazovanje sploh izvedljivo, in potencialna podlaga za prihodnje, večje observatorije.

Kaj bi lahko počel astronavt

Projekt pa po njegovih besedah razkriva tudi širši kontekst operacij na Luni. "Tukaj se vidi, kako je zadeva geopolitizirana," pravi. Sam meni, da bi bilo z znanstvenega vidika teleskop namreč bolj smiselno postaviti v Lunino orbito, kjer bi bilo to ceneje in tehnično enostavneje, a takšna možnost sploh ni bila na mizi – pogoj je bil, da eksperiment pristane na Luni.

Ekipa je morala celo podpisati, da bodo v primeru, da jim instrumenta ne bi uspelo razviti, na Luno poslali zgolj "masni model" – torej utežni nadomestek brez znanstvene vrednosti. "Dobesedno bi tja poslali težko škatlo," pravi, "ker je osrednji cilj iti na Luno, ne tja postaviti radijskega teleskopa."

Porajale pa naj bi se tudi želje, da bi eksperiment prilagodili tako, da bi ga upravljal astronavt. Zato so predlagali, da bi astronavt s "samokolnico nekam pripeljal neko anteno in jo na roke navil". "Ti astronavti dobesedno nimajo kaj početi tam gor. Karkoli si izmisliš, bi bilo bolje, da bi to počel robot," je bil jasen.

Vstop zasebnih akterjev

Tudi Slosarjeva misija dokazuje, kako pomembni so v raziskovanju vesolja, ki je bilo v preteklosti domena javnih agencij, postali zasebni igralci. Zasebna podjetja niso več le "podizvajalci", temveč pomembni akterji pri razvoju tehnologij, izstrelitvah in celo pri oblikovanju dolgoročnih ciljev. Programi, kot je že omenjeni CLPS, kjer zasebniki dostavljajo opremo na Luno, ter razvoj pristajalnikov in raket pod vodstvom podjetij, kot sta SpaceX in Blue Origin, kažejo na premik k modelu, v katerem se znanost, politika in poslovni interesi vse tesneje prepletajo.

Slosar v tem vidi premik v pravo smer, saj se je z vstopom SpaceX na to področje denimo izkazalo, da je mogoče izstrelitve izvesti bistveno ceneje kot v tradicionalnem NASINEM modelu.

Poudaril je, da Evropa na področju vesoljskega raziskovanja zaostaja predvsem zaradi razdrobljenosti in pomanjkanja močnih zasebnih akterjev. "Vsaka država ima svoje interese, zakonodajo in birokratske ovire, kar otežuje razvoj podjetij, ki bi lahko rasla in konkurirala globalno," je opozoril Slosar. Medtem ko v ZDA podjetja, kot je SpaceX, s pogostimi izstrelitvami – teh je danes že okoli sto letno – hitro izboljšujejo tehnologijo in znižujejo stroške, Evropa še naprej ostaja vezana na bolj tradicionalni model. Arianespace sicer za ESA izvaja izstrelitve, vendar deluje kot pogodbenik v ustaljenem sistemu, ne kot inovacijski start up, kar po Slosarjevem mnenju omejuje hitrost razvoja in konkurenčnost.

"Videli smo, kolikokrat so šle stvari narobe"

Maruša Bradač je glede vstopanja zasebnih interesov na polje raziskovanja vesolja nekoliko bolj previdna. Meni sicer, da so sodelovanja pri velikih projektih pomembna in neizogibna, vendar v prvi vrsti podpira sodelovanje (javnih) vesoljskih agencij. "Pri Webbovem teleskopu je šlo za sodelovanje NASE, ESA in kanadske vesoljske agencije. Tudi pri izdelavi Oriona, vesoljskega plovila, ki je popeljalo štiri astronavte okoli Lune, sta sodelovali NASA in ESA. Partnerstva so pomembna, saj posamezna država težko sama sfinancira velike misije. A ko govorimo o geopolitičnem projektu, kakršen je Artemis, si zaslug ne želijo deliti, zato se NASA povezuje z ameriškimi podjetji. Slednja želijo tudi pristaviti svoj lonček," je dejala za Poglobljeno.

Pristop NASE in zasebnih podjetij se po njenih besedah pomembno razlikuje. "NASA ima dolgoletne izkušnje in ve, da se pri teh stvareh ne sme prehitevati, kar pa je pogosto želja zasebnih podjetij. Videli smo, kolikokrat so šle stvari narobe. Glede na časovnico naj bi pristajalniki, ki naj bi pristali na Luni, že delovali, a SpaceX in Blue Origin se še vedno soočata z vrsto tehničnih težav – od eksplozij in odpovedi sistemov pri testiranjih do zamud pri razvoju in nepreizkušenih ključnih tehnologij, zaradi česar se časovnice znova in znova zamikajo. NASA ima dolgotrajne in rigidne procese, ki pa imajo svoj smisel in se na dolgi rok izkažejo kot zanesljivi," je še pojasnila Bradač.

Regulacija v vesolju? "Že na Zemlji občutek, da ne moremo narediti nič"

Zasebna pobuda pa odpira tudi vprašanje regulacije. Kdo lahko določa, kaj bo poletelo v Zemljino orbito ali kaj se bo zgradilo na Luni? Bradač je v Siolovem podkastu pred tedni opozorila, da je nebo vse bolj zasičeno z zasebnimi sateliti, kar vpliva na opazovanje vesolja z Zemlje, lahko pa postane tudi ovira za izstrelitve raket. Vse večja težava bodo tudi vesoljski odpadki, je opozorila. Potrebna bi bila večja regulacija. "A kako se bo to uredilo, ostaja vprašanje. Že na Zemlji je občutek, da ne moremo narediti nič, ko pride neki svojeglavi predsednik in dela, kar se mu zahoče," je še dejala Bradač. O tem smo, poleg številnih drugih tem, pred nekaj leti govorili tudi z dr. Andrejo Gomboc in dr. Juretom Japljem v N1 podkastu s Suzano Lovec.

Anže Slosar prav tako ni optimističen. "Kdor bo prvi prišel na Luno, si jo bo verjetno prisvojil," je komentiral. Na pravilih utemeljen svet, za kakršnega si je človeštvo prizadevalo po drugi svetovni vojni, se namreč spreminja. Pravila določa tisti, ki je močnejši. Tudi če regulacija obstaja, je velesile pogosto ne upoštevajo.

96 vreč človeških iztrebkov

Že dosedanje ravnanje ljudi z Luno nam ne more biti v ponos, je v reviji Nature opozoril astrofizik in strokovnjak za upravljanje vesolja dr. Moriba Jah. "Med letoma 1969 in 1972 so astronavti misije Apollo na površini Lune pustili 96 vreč človeških iztrebkov – urina, blata in bruhanja, da bi zmanjšali težo in omogočili vzlet lunarnega modula s tovorom Luninih kamnov. Na prvi fotografiji, ki jo je Neil Armstrong posnel po pristanku na Luni, je bila ujeta ena od teh vreč. Astrobiologi jih zdaj želijo odstraniti, saj jih skrbi morebitna biološka onesnaženost površine Lune."

"Toda kdo je sploh odločil, da je sprejemljivo, da jih pustijo tam? Pogodba o vesolju iz leta 1967, ki je še vedno pravni instrument, ki ureja človeško dejavnost zunaj Zemlje, prepoveduje nacionalno prisvajanje nebesnih teles. O okoljski odgovornosti ne govori nič – in nič o tem, kdo lahko sprejema te odločitve v imenu človeštva."

Prisvajanje ozemlja pod krinko varnostnih con

In tukaj se odpre polje težav. Artemis vse pogosteje spremljajo očitki o nadaljevanju stare, kolonialne logike širjenja vpliva, s katero imajo ZDA veliko izkušenj. Kot opozarjata avtorja na portalu The Conversation, je jezik, ki spremlja raziskovanje vesolja – od “osvajanja” do “uporabe virov” – zelo podoben zgodovinskim narativom kolonializma, kjer se oddaljeni prostor obravnava kot prazen in na voljo za izkoriščanje.

V praksi se ta logika kaže prav v konkretnih načrtih ZDA, ki predvidevajo postavitev stalnih baz na Luni in izkoriščanje njenih virov, vključno z vodnim ledom ter elementi, ki so na Zemlji zelo redki in izjemno dragoceni. A prav tu nastopi problem: Pogodba o vesolju iz leta 1967 jasno določa, da si nobena država ne more prisvajati Lune ali drugih nebesnih teles.

ZDA so v okviru programa Artemis oblikovale lasten sklop pravil, znan kot Sporazum Artemis, ki ga je podpisalo že več deset držav partneric, tudi Slovenija. (Ne pa tudi Kitajska in Rusija.) Omenjeni sporazum med drugim določa načela raziskovanja in uporabe virov na Luni. ZDA v okviru tega sporazuma uveljavljajo interpretacijo, po kateri pridobivanje virov ne pomeni prisvajanja ozemlja.

Kot izpostavlja analiza na portalu The Verge, številni pravni strokovnjaki menijo, da gre za poskus ustvarjanja pravne luknje – način, kako formalno spoštovati mednarodno pogodbo, hkrati pa si v praksi zagotoviti nadzor nad ključnimi območji. Posebej problematična je uvedba t. i. varnostnih območij, kjer druge države ne smejo posegati v dejavnosti posamezne misije. Čeprav to formalno ne pomeni lastništva, v praksi ustvarja območja prednostnega dostopa, kar po mnenju kritikov spominja na zgodovinske prakse zasedanja teritorijev, je še opozorila avtorica članka.

Določanje pravil brez vključenosti večine človeštva

Nekateri kritiki opozarjajo, da skušajo ZDA na ta način utrditi svojo vodilno vlogo in postaviti pravila igre, še preden se oblikuje širši mednarodni konsenz.

"Vesolje ni nacionalni projekt," je v reviji Nature še opozoril Moriba Jah. "Luna ne pripada državam, ki si lahko privoščijo, da jo dosežejo. Zemljina orbita ne pripada podjetjem, ki si lahko privoščijo, da jo zapolnijo. To so skupna območja, del tistega, kar Mednarodna pogodba o vesolju imenuje domena celotnega človeštva. A kljub temu se odločitve sprejemajo prav zdaj, brez soglasja ali vključenosti večine človeštva." Njegov poziv, naj človeštvo pred izkoriščanje in izčrpavanje postavi povezanost z novim okoljem, kar je bilo ključno za tisočletja človeške civilizacije na Zemlji, se v času Trumpove ekspanzionistične politike zdi boleče naiven.

"Ljudje nismo narejeni za vesolje. Planeta B ni"

Zgodba postane še bolj distopična, če pomislimo na besede Elona Muska, enega najbogatejših Zemljanov in lastnika SpaceX. Februarja je na omrežju X napovedal gradnjo avtonomnega mesta na Luni, ki naj bi popeljalo življenje, kot ga poznamo, do zvezd. S tem je napovedal obrat od svojega prejšnjega cilja, Marsa, rekoč: "Kljub temu si bo SpaceX prizadeval zgraditi tudi mesto na Marsu in s tem začel v približno 5 do 7 letih, vendar je glavna prednostna naloga zagotoviti prihodnost civilizacije, pri čemer je pot na Luno hitrejša."

Musk, sicer znan po grandioznih napovedih, ni ponudil podrobnosti svojih vizij, a sama ideja tovrstnega reševanja civilizacije se zdi nora, menijo naši sogovorniki. "Iskati priložnosti, kamor bi se človeštvo preselilo, je nesmiselno," je poudarila Maruša Bradač. "Luna je zelo negostoljuben objekt, enako Mars. Z razlogom se tam ni razvilo bolj napredno življenje."

Anže Slosar je dodal: "Če kdo misli, da je tako lepo biti zaprt v železju in gledati oddaljeno stran Lune, naj povem, da je veliko lepše biti na jadrnici in gledati sončni zahod. Ne nazadnje je to tudi bistveno ceneje. Ljudje nismo narejeni za vesolje." Strinjala sta se, da planeta B za človeštvo ni. Planet, ki ga moramo ohranjati prijaznega za zdravje in življenje, je en sam – Zemlja.